Kakšen vzdevek! Pristaja malce bolj pogumnim in norim fantom. Evo zakaj.
Med obiskom Slovenije se je nama s prijateljem v prijetnem pogovoru porodila ideja o letenju na znanem čudovitem terenu Donačke gore. Tam sem že letel in spoznal teren v blažjem in močnejšem vetru, kot tudi lepo termiko. Povedal je, da bo pihal precejšen veter in da se bo tam dalo leteti, pa tudi, da je napoved za ostala vzletišča slaba.
Ne glede na želje in hitro površno ocenitev, sem preveril napoved in videl, da bo pihal jugozahodnik ter da se na nižjih višinah lahko leti približno do poldneva, ko naj bi bilo tudi termično, Nato naj bi se veter močno okrepil, nad 10 mps na začetni ravni, glede na višinski gradient pa bo še močnejši. Zaradi ciklona, ki je zajel Evropo in sever Afrike, je izredno težko dati natančno napoved na tem delu terena. Zato sva napovedi sprejela kot okvirno informacijo, in se odločila spremljati dejansko stanje na terenu.
Načrtovala sva zgodnji odhod iz Celja, da bi bila na startu okoli 10.30 in tako izkoristila prelep sončen dan največ, kar se da.
Dan je bil res pravljičen, sončen, po zajtrku in pakiranju sva prišla na start okoli 11.30. Sva že pozna, kaj pa moreva, lahko le upava. Vetra na vzletišču skorajda ni, vetrokaz žalostno gleda naravnost v nebo, ni ničesar, kar bi ga zazibalo. Daje nam upanje, da še obstaja možnost letenja, da je napoved vsaj za malenkost zgrešila.
Ko sem parkiral avto nad startom, me je premrazil hladen veter, in sem takoj predlagal, da greva na pivo ali čaj. Od tega seveda ni bilo nič, upala sva, da pravi trenutek šele pride, vzela sva si čas, da oceniva stanje in prebijeva nekaj minut na startu.
Prijatelj se je že z burekom v roki in opremo odpravil proti vzletišču. Šel sem na nižji start, da bi preveril, če tam piha enako močan veter. Veter na startu je bil približno 6-8 mps, s sunki okoli 9-12 mps.
Odločila sva se za letenje. Oba sva uspešno vzletela in se veselila letenja v uvali pred (nad) startom. Sunki so bili na začetku nenadni in nekoliko neprijetni, a niso bili problematični, še vedno sva letela brez speeda. Igra, malce dviga pri sunku ali termiki, malce spusta, in tako izmenično.
Nameraval sem previdno iti nad hrib z leve strani startnega vzletišča, Malič. Dvigniti se previdno, kolikor razmere dopuščajo, z obvezno drugo varovalko. Razmere pa so bile vendar podobne in sem se dvignil nad vrh z namenom, da bi prečkal polje na desno stran starta oz. nad drugi hrib, z obveznim znižanjem višine. Toda nad strmino se mi je bližal prijatelj in sem se ga odločil počakati, da bi šla skupaj. Kaj pa sem čez nekaj trenutkov videl? Bil je spodaj, in je že nabiral vrvice za globoka ušesa ter se s polno hitrostjo pognal nazaj! Kaj me je doletelo?!
Imel sem dve možnosti, glede na to, da sem bil nad hribom, v veter s polno hitrostjo na trimu stran od strmine in/ali kombinirati z ušesi izgubo višine oziroma v veter popraviti višino in po kanalu navzdol, saj je veter pihal diagonalno, potem pa tam zadaj, na položnejšem delu, kjer bi moral biti veter šibkejši, pristati na enem izmed številnih travnikov, polj. Ker tega področja ne poznam in sem imel v mislih območje mariborskega letališča, sem se odločil, da se poskusim spustiti, ali pa da grem nekam navzdol ob hribu na kakšno višjo trato, ne da bi se zavlekel v sredino kanala.
Tako se je začela epopeja. Izmerjeni nenehni sunki vetra na postaji so naraščali do 20 mps, medtem ko so bili na drugem bližnjem startu, Konjiški gori, izmerjeni sunki okoli 28 mps. Sunki so bili nenehni skoraj celo uro, kar se pa naju tiče – vse do pristanka.
Gledam prijatelja, precej nižje je, vendar pa z majavimi velikimi ušesi ostaja v vetru in počasi izgublja višino v vzvratnem letu. Jaz pa sem se v teh trenutkih odločil vztrajati in se mi je s polno hitrostjo uspelo ločiti od strmine v veter, a tudi pridobiti višino. Sunki udarjajo, trese se vse živo, nikakor ne popušča, potem pa se za trenutek zdi, da padam, naprava kaže –4 m, nato pa sledi udar, po katerem dobim dober dvig.
Ko sem se oddaljil od pobočja, sem potegnil ušesa in po stabilizaciji krila opazil, da grem vzvratno. Ker je strmina za mano, se odločim, da se postopoma premaknem stran od hriba po kanalu. Predpostavljal sem namreč, da če se odmaknem od hriba, me bo veter z ušesi približal hribu in bom z vse večjim upiranjem vetru izgubil višino ter prej šel ven iz območja premočnega vetra. Vsaka sprostitev ušes na krilu je zahtevala tudi dodatno vlečenje stabilizatorske vrvice, da bi se krilo popolnoma odprlo. Skoraj vsak premik stran od strmine (nagib s telesom in morebitni poteg krmila za kakšen milimeter) se je končal z nesimetričnim zlomom krila, pri čemer je bilo krilo s tem koncem v ravni celo pod mano. Po hitrem popravku in obračanju v veter na trimu je bilo krilo stabilno.
Večinoma so vsi postopki potekali ob polni hitrosti. Na splošno je bilo nemogoče leteti v traverzi. Tako sem prišel precej globoko v kanal in še vedno počasi izgubljal višino ter usmerjal krilo v veter.
Po dolgem boju je končno prišel čas, da si pobližje ogledam možnosti samega pristanka. Večina nesreč se zgodi tik ob tleh. Povečaj previdnost, bodi pozoren na vsako podrobnost, pravilno linijo gibanja, način pristanka, krilo visoko nad glavo, nenehno analiziraj okolje, sem si govoril.
V kanalu je precej vrteče, veliko je manjših prelazov, gozdičkov, hiš, objektov, tokov okoli objektov. V bistvu sem glede na okoliščine videl, da imam dve do tri možnosti, kot tudi četrto – da se spustim po vetru navzdol ob hribu in tam iščem nadaljnje možnosti. Zdaj pa: prva možnost je bila najvišja raven, precej ustrezna trata z gozdnatim robom. Je pa pred travnikom klanec, kjer veter udarja in je obenem vse močnejši nad trato. Ker sem bil nad njo, sem videl, da obstaja velika nevarnost, da me odpihne. Ker me je veter nesel nazaj, sem sklepal, da se je veter vse bolj krepil.
Odločil sem se iti stran od hriba, spet isti scenarij glede asimetrije, izgubljam višino, pritiskam speed do konca, a tole vendar ne bo šlo, je pretežko. Grem na drugo varianto: nekoliko nižje je manjše globoko travnato pobočje, od zadaj je vikend s sadovnjakom, nekaj dreves, za vikendom in klančino je gozdiček, za gozdičkom pa travnik. Ko je veter oslabel, sem šel naprej, in ko me je začelo spuščati, je zapihal zelo močan veter in me začel odnašati nazaj proti vikendu. Odločil sem se preleteti gozd za vikendom in takoj za njim nenadoma ustaviti v veter – to je bila tretja možnost. Spet vstran, spet asimetrija, popravek, in grem po vetru, potem pa ključni trenutek: v trenutku oslabi, obrat za 180 stopinj v veter, izgubim višino in sem že nad drevesi, v zavetrju, nagnjen v sedežu proti pobočju, z minimalnimi gibi kontroliram krilo, da ohrani polnost, da se ne bi zlomilo. Sem se bližal pobočju, ko se je veter nenadoma okrepil in mi ga ni dal dotakniti. Sem že čutil vonj trave, nekaj metrov zadaj pa je bil gozd. Tako blizu, a tako daleč. Potem pa so same od sebe prišle najpomembnejše misli: »Bog, pomagaj mi!«. Tedaj se je veter za trenutek polegel, približal sem se, z lahkoto dotaknil tla in spustil krilo v kačo. »Hvala ti Bog!«, sem rekel z vsem srcem.
Ravno, ko sem se dotaknil tal, me je poklical prijatelj in vprašal, ali sem pristal. Imel je, kot pravi, bolj umirjeno situacijo in pristanek v visoki travi z delom krila na hrastu. Pravi, da se je odločil spustiti se v gozd, saj to ni nič strašnega v primerjavi s hišami in elektriko. Sledili so klici in spuščanje kakšnih 200 metrov skozi gozd do glavne ceste ter veselo druženje ob parih pivih.
Pri tem letu mi je počila vrvica na speedu, tako da sem imel med letom le delno zmogljivost in poševno krilo, kar sem nekoliko kompenziral s položajem v sedežu. Ves čas pa – maksimalna osredotočenost na dogajanje v zraku, pravočasno ukrepanje in odzivanje krmila krila nad glavo.
Nauk: dobila sva po zaslugah oziroma po željah. To naj bi naju izučilo, da bova naslednjič bolj disciplinirana, da letiva nižje v varnejših razmerah in varno pristajava. Morda pa tudi to, da ne letiva tisti dan, če ne gre – saj bo gora na istem mestu tudi naslednji dan.
Naslednji dan sem se dobil s prijateljem, pionirjem letalskega padalstva, in je takoj zamrmral: »Kako kaj, rikvercaša?!«. Tako kratko in tako poučno.
